Letošnja zima nas je končno zasipala s snegom. Zato smo hipoma morali izkoristiti priložnost in stopiti v naravo. Hladno in megleno jutro je kar vabilo, da bi cel dan poležavali ali sedeli za pečjo. A ker se trud vedno  obrestuje, se nas je zbralo kar nekaj, ki smo stisnili zobe, napolnili nahrbtnike in se odločili da gremo soncu naproti. V belo tišino pod Mrzlico smo pripeljali otroški smeh in radost. Še malo prej zaspana bleda lička so postala rdeča in vesela, ko smo vztrajno zakorakali proti našemu ciju. Zasnežena in od mraza odeta drevesa so se sklonila in naredila prečudovite kristalne oboke. Iz dobro uhojene poti se je bilo kar najlepše vsedit v mehak sneg in tako udobno pčakati na počasne starše obložene z najmlajšimi otroci in nahrbtniki. Megla se je spušÄala, mi smo se vztrajno vzpenjali in uspelo nam je. Sonce nam je pomežiknilo ravno, ko smo prispeli na kočo pod Mrzlico. Zaslušili smo si, da nazdravimo našemu uspehu in se ob topli peči malo posušimo in okrepčamo. Od vseh dobrot se na je kar miza šibila. Kmalu so bili želodčki prepolni energije in čas je bil da dosežemo vrh Mrzlice. Z vrha nas je rahel a mrzel vetrič kar pregnal. Otroke pa še posebej želja po odklopu. Naš povratek je zaznamovalo divje metanje, kotaljenje, drsanje in vse kar domišlija otrok premore. Pot iz Mrzlice je bila kar naenkrat prekratka. Nadihali smo se svežega zraka, ogreli mišice, se naužili zimske idile, naredili vsak nekaj zase in se tako polni vtisov odpravili domov. Otroci počivat mi pa uživat:)

Galerija: